NEWSEXCHANGE SI | Največji protest v sodobni grški zgodovini

VSTOP ČLANOV:

(11358)

BLOG

VIDEO

ČLANKI

MEDIJI

LINKI

SLIKE

ZLOČINCI

RADIO

Gost | Slovenski

NEWSEXCHANGE SI | Največji protest v sodobni grški zgodovini – Ljudska moč in medijski molk ...

Največji protest v sodobni grški zgodovini – Ljudska moč in medijski molk

Torek, 04. Marec, 2025 ob 13:20:53

Česa se vlade najbolj bojijo?

Grčija je pred kratkim doživela trenutek zgodovinskega pomena, ko se je več sto tisoč ljudi zbralo na ulicah po vsej državi in zahto pravico ob drugi obletnici tragične železniške nesreče februarja 2023, v kateri je umrlo 57 ljudi.

Ta protest, ki velja za največjega v moderni grški zgodovini, je pripeljal državo do popolnega obstoja: leti so bili prizemljeni, javni prevoz ustavljen in javne storitve so bile začasno ustavljene, saj so državljani, združeni ne glede na politične, rasne ali verske razlike, zahti odgovornost od svoje vlade. Vzporedno so študentski protesti v Srbiji, ki so se začeli konec leta 2024 po zrušitvi nadstreška na novosadski železniški postaji, v katerem je umrlo 15 ljudi, prerasli v splošni ljudski upor proti korupciji in vladi. Obe gibanji, čeprav imata različna vzroka, imata skupno rdečo nit – jezo ljudstva proti neodgovornim vladam in moč skupnega ukrepanja – pa tudi nekaj drugega: osupljivo medijsko tišino, ki ju spremlja. Jasno pa je, zakaj – tega se vlade najbolj bojijo – ljudje, ki priznavajo, da je problem v vladi, ne v delitvah med seboj.

Grčija: Pravica za 57 žrtev

Nesreča pri Solunu 28. februarja 2023, ko sta trčila potniški in tovorni vlak, je globoko zaznamovala grško družbo. Številni menijo, da vzrok tragedije ni bila le malomarnost, ampak tudi morebiten nezakonit tovor, požar po trčenju pa je terjal življenja tistih, ki so prvi trk morda preživeli. Dve leti pozneje nihče ni odgovarjal, molk vlade in domnevno prikrivanje pa sta podžgala ljudsko jezo. Protesti so eksplodirali po vsej Grčiji in drugod, po nekaterih ocenah jih je bilo samo v Atenah več kot 430.000 ljudi, medtem ko so demonstracije potekale na več kot 100 grških veleposlaništvih po vsem svetu. Sporočila, kot sta »Ne pozabljamo, ne odpuščamo« in »Nimam kisika« – zadnje besede ene od žrtev – so odma po ulicah in simbolizirala globoko travmo in zahtevo po pravici.

Premier Kyriakos Micotakis, ki je nesrečo sprva pripisal "človeški napaki", je pod pritiskom protestov priznal, da je njegova administracija spodletela, in obljubil reforme in posodobitev javnega prevoza. Ta koncesija kaže, koliko moči ljudi lahko spremeni naracijo vlade, vendar ostaja vprašanje – zakaj ta zgodba ni postala svetovna novica?

Srbija: Od študentskega upora do splošnega protesta

V Srbiji je bil povod za proteste tragedija 1. novembra 2024, ko se je zrušila nadstrešnica na novosadski železniški postaji, pri čemer je umrlo 15 ljudi. Prvi so na ulice stopili študentje, ki so blokirali fakultete in zahti preglednost dokumentacije obnove postaje, ki je po mnenju mnogih prežeta s korupcijo. Kar se je začelo kot študentski protest, je hitro preraslo v široko ljudsko gibanje proti vladi Aleksandra Vučića, obtoženega sistemske korupcije, nasilja in zatiranja svoboščin. Do marca 2025 so se protesti razširili na stotine mest in krajev po vsej Srbiji, z vsakodnevnimi blokadami prometa pod sloganom "Ustavi se Srbija", s katerimi so simbolično obeležili 15 minut molka za 15 žrtev.

Za razliko od prejšnjih protestov v Srbiji, kot so bili tisti proti Rio Tintu v letih 2021–2022, ti niso ostali tematsko omejeni na ekologijo ali eno samo temo. Študentje so zavrnili politizacijo gibanja, s čimer so zadržali opozicijo, kar je protestom dalo pristnost in širšo podporo. Državljani, vključno z izobražci, taksisti in diaspora, so se množično pridružili, podpora pa je prišla celo od mednarodnih osebnosti, kot sta Madonna in Yanis Varoufakis. Vendar ti protesti kljub obsegu in trajanju ostajajo slabo pokriti v svetovnih medijih.

Medijski molk: opozorilni znak

Tako grški kot srbski protesti dokazujejo moč ljudi, ko se združijo proti nepravičnosti, vendar mora njihova marginalizacija v osrednjih medijih dvigniti obrvi.

V Grčiji, kjer je celotna nacija obstala, in v Srbiji, kjer študentje že mesece vodijo boj proti korupciji, pomanjkanje znatne mednarodne medijske pozornosti kaže na morebitne interese, ki želijo zmanjšati prepoznavnost teh gibanj. Je to zato, ker bi lahko širjenje novic o uspešnem ljudskem odporu spodbudilo podobne upore drugje? Ali pa gre za politično računico, ki varuje establišment v obeh državah pred širšimi pritiski? Ali pa morda pripoved evropskih voditeljev, ki potiskajo pripoved o oboroževanju in povečevanju napetosti z Rusijo, ni deležna dovolj pozornosti – teme, ki ljudi v obeh državah in širše očitno ne zanimajo, temveč lokalne težave, kot sta korupcija in neodgovornost.

Očitno je, da državljani Grčije in Srbije ne kažejo zanimanja za bruseljske politične igre in vojne bobne; hočejo pravico za svoje mrtve, ne neumnosti o novih spopadih, ki jih poskušajo vsiliti evropske elite. To razhajanje med priljubljenimi prednostnimi nalogami in medijsko-politično agendo še dodatno poudarja sum o namerah svetovnega ti igralci.

V Srbiji vlada obtožuje študente "barvne revolucije", ki naj bi jo podpiral Zahod, vendar poskusi njene diskreditacije niso uspeli zaustaviti gibanja. V Grčiji skuša Micotakisova vlada protestnike pomiriti s popuščanjem, a jeza ne pojenja. Oba primera dokazujeta, da delitve, ki jih vlade pogosto uporabljajo za nadzor – politične, etnične ali socialne – izgubijo svojo moč, ko ljudje v skorumpiranih strukturah prepoznajo skupnega sovražnika. Medijski molk pa ostaja uganka, ki zahteva globljo analizo – morda je znak, da ima globalni sistem interes, da te zgodbe ostane v senci in prepreči širjenje ideje o moči kolektiva.

»Iztirjeni vagoni globalističnega kulta«?

Tako grške kot srbske proteste bi si lahko razlagali kot odpor proti širšemu sistemu, ki ga kritiki imenujejo "globalistični kult" - red, v katerem vlade pod vplivom korporacij in mednarodnih interesov ignorirajo voljo ljudi. V Grčiji se to kaže s privatizacijo javnega premoženja, kot so železnice, ki naj bi prispe k nesreči. V Srbiji korupcija pri infrastrukturnih projektih, kot je ta v Novem Sadu, simbolizira isti problem. Toda ti protesti niso popolno "iztirjenje" tega sistema - iščejo reforme znotraj obstoječih institucij, ne pa njihovega strmoglavljenja. To nakazuje, da so bolj poskus vrnitve nadzora nad "avtomobili" v roke ljudi, ne pa revolucija, ki bi podrla celoten vlak.

Po drugi strani pa obstaja skepticizem: ali lahko »gospodarji kaosa« – močne elite ali zunanji akterji – izkoristijo to energijo ljudskega nezadovoljstva in jo preusmerijo sebi v prid? Zgodovina »barvnih revolucij« kaže, da spontani protesti pogosto postanejo orodje političnih iger, kjer se iskrene zahteve po pravici spremenijo v orodje za strmoglavljenje vlad v korist tujih interesov. Če bodo ti protesti politizirani ali internacionalizirani pod krinko »demokratizacije«, obstaja nevarnost, da bodo izgubili svojo avtentičnost in se spremenili v še en kolesec v stroju, ki so ga prvotno želeli ustaviti.

Skratka, tako Grčija kot Srbija sta priča trenutkom, v katerih ljudje pokažejo, da lahko premagajo vlado, ko se združijo. Toda dejstvo, da ta množična gibanja niso deležna svetovne pozornosti, ki si jo zaslužijo, pušča grenko noto – morda je ta tišina največji pokazatelj, kako nevarna so za status quo. Nad vsem skupaj visi vprašanje, ali bo ta moč ljudstva ostala čista ali pa jo bodo »gospodarji kaosa« znova izkoristili za svoje namene in pravičniški upor spremenili v drugo stran svoje zgodbe.

Mediji

Komentarji 0

OPOMBA: Newsexchange stran ne prevzema nobene odgovornosti glede komentatorjev in vsebine ki jo vpisujejo. V skrajnem primeru se komentarji brišejo ali pa se izklopi možnost komentiranja ...